Letos smo že enajstič zapored praznovali tradicionalni slovenski zajtrk, ki se ga praznuje vsak tretji teden v novembru, letos 17. novembra.
Učenci od 1. do 9. razreda smo kot vsak dan prišli v učilnico k prvi uri, ko nam je učiteljica sporočila, da na ta dan obeležujemo dan tradicionalnega slovenskega zajtrka. Občutki med učenci so bili mešani. Nekaterim je bil ta zajtrk povsem odveč, drugim pa v veliko veselje, toda vseeno smo ga vsi z užitkom zaužili. Pri zajtrku so nam ponudili maslo, med, mleko ter sadje. Ob zajtrkovanju se je po zvočniku predvajala znana pesem Čebelar Lojzeta Slaka, po končani pesmi pa še ravnateljičin govor. Ker se med razredi zaradi situacije, ki nam je dana, ne smemo mešati, je vsak obeleževal dan v svoji učilnici. Otroci iz nižjih razredov so po zajtrku imeli še krajši govor o pomenu hrane ter razne naloge, npr. reševanje delovnih listov.
Po zajtrku je pouk potekal kot običajno po urniku, vendar z malo časovnega zamika. Tako sta že odzvonili 1. in 2. šolska ura, ko so dežurni učenci v jedilnico spet šli po malico, v učilnice pa namesto malice prinesli sadje, češ da je to sadna malica, da imamo vsaj nekaj za prigrizniti med urami. Malico so sestavljala jabolka, kivi, kaki in banane. Vsak je dobil tisto sadje, ki si ga je zaželel, vendar je bilo vsega preveč, saj smo bili še od zajtrka siti in je spet vsaj polovica sadja ostala nedotaknjena. Po sadni malici je na vrsto končno prišel odmor, med katerim smo se pogovarjali o samem dnevu ter o svojih vtisih. Ko je zazvonil zvonec, ki je oznanjal konec odmora in začetek pouka, so se šolske ure odvijale normalno brez zamika.
Dan je bil zanimiv in nenavaden in za naslednje leto si bomo zapomnile, da zjutraj doma ne smemo jesti zajtrka, saj je tradicionalni slovenski zajtrk, ki nam ga pripravijo v šoli, naravnost izvrsten.
Rebeka, Pia, Tinkara – Šolsko novinarstvo
