OSEBE: kmet Jojmene, Lipa Bor, Race Nerodni, Golob in govornik v zaodrju

Akt 1

Race Nerodni in kmet Jojmene. V ozadju pekarna, pred pekarno pločnik in cesta, zraven pekarne pa park.

Race Nerodni: (veselo) Tralala, hopsasa (ne gleda kot hodi in se skoraj spotakne ob rob pločnika, ko prihaja iz pekarne).

Kmet Jojmene: (se pripelje mimo, prestrašen) Joj, joj, pazi, da ne padeš, da ne zdrobiš kruha, da ne …

Race Nerodni: (ga prekine) Saj ti ni treba skrbeti zame, nisem še invaliden, vsaj še ne (se zahihita in gre v park).

Kmet Jojmene: (govori sam s seboj) Joj, joj, ti Race. (kratek premor) Kako ni videl pločnika?

Akt 2

Race Nerodni, Lipa Bor in Golob. V ozadju drevesa in grmovje, na sredini klopca, zraven klopce smetnjak.

Lipa Bor: (sedi na klopci in pita golobe, se ljubeznivo pogovarja z njimi) Ljubi moji golobčki, kako ste kaj danes?

Golob: Gru, gru.

Race Nerodni gre mimo Lipe Bor in golobov.

Race Nerodni: (govori sam s seboj) Waw, no, to pa je gospodična na kvadrat, čakaj malo, s kom hudiča se pogovarja? (zamišljeno) Ima tako lepe modre …

Raca Nerodni se spotakne ob kamen in pade na Goloba ter si zvije nogo.

Golob: (žalostno) Gru, gru, u-u-u .

Race Nerodni: Au, au, ajsa, a-a-ah.

Lipa Bor: (zaskrbljeno) Joj, si v redu?

Golob: Gru, gru, gru …

Race Nerodni: (v bolečinah) Joj, ne … nisem … oh-a.

Lipa Bor: Ne pravim tebi, ampak mojemu golobčku. In nehaj se že, prosim, zvijati in tuliti.

Golob: Gru, u-gru.

Race Nerodni se zvija v bolečinah.

Lipa Bor: Že prav, kličem rešilca. Čakaj, kako že to storim? (vzame telefon in razmišlja) Aha, že vem. (kliče, zašumi v slušalki) Ja, dober dan, enega rešilca za butla, ki ne zna hoditi po dveh nogah in enega za mojega golobčka (šumi v slušalki). Ne, ne mojega ljubčka, pravega goloba.

Akt 3

Kmet Jojmene in Lipa Bor. V ozadju bolnišnična vrata, na levi stoji plakat o zdravju, na desni pa Lipa Bor s šopkom rož v rokah, z leve strani pride kmet Jojmene.

Kmet Jojmene: (zaskrbljeno) Oh, Lipa Bor, kako lepo, da si prišla obiskat Raceta Nerodnega. Strašna nesreča se je pripetila.

Lipa Bor: (jezno) Ja, to še predobro vem, Race se je spotaknil ob mojega golobčka (zajoče) in izgubil je par peric, ne bo si opomogel. Mojemu ljubčku sem prinesla par rož (povoha šopek).

Kmet Jojmene: Kje pa je zdaj ta ptič, mislim, golobček?

Lipa Bor: (prestrašeno) Na bolnišnični postelji zraven Raceta Nerodnega. Upam, da mu ni pretežko gledati svojega krivca.

Kmet Jojmene: Joj, pa je bila ta izguba perja tako zelo nevarna?

Lipa Bor: (joka) Izgubil je tri peresca, prehladil se bo!

Kmet Jojmene: Joj, oh joj, Bog nam pomagaj, joj …

Akt 4

Race Nerodni in Golob. Na sredi dve bolnišnični postelji. Na prvi Race Nerodni s povito nogo in na drugi ves povit Golob, obdan s hrano in rožami.

Race Nerodni: (se zbudi) Oh, Sveta nebesa, moja noga me bo … (zagleda povitega goloba) A-a-a, kaj za Boga si ti? Povita zver?

Golob: (začudeno) Gru, gru?

Race Nerodni: Meni se blede.

Golob: (premika glavo levo in desno) Gru, gru?

Race Nerodni: Prav jaz moram vedno imeti nesrečo in zdaj me preganja še grujasta pernata zgaga, oh, zakaj? (zavzdihne)

Akt 5

Race Nerodni, Lipa Bor in Golob. Race Nerodni sedi na invalidskem vozičku, na kolenih ima Goloba, voziček potiska Lipa Bor, sprehajajo se po bolnišničnih hodnikih.

Lipa Bor: (zaskrbljeno) Si v redu, moj ljubček?

Race Nerodni: Ja. Čakaj, spet govoriš svojemu Golobu, kajne?

Golob: Gru, gru.

Lipa Bor: (prikima) Aha.

Race Nerodni: Kako ti je sploh ime?

Lipa Bor: Lipa Bor.

Race Nerodni: Kakšno ime je sploh to?

Lipa Bor: Boljše kot tvoje, pa še vzdevek sem hitro dobila!

Golob: Gru, gru.

Race Nerodni: In ta je?

Lipa Bor: (samozavestno) Mešani gozd.

Race Nerodni: (se zasmeje) Ha-ha, jaz pa sem Race Nerodni.

Lipa Bor: Dobro vem, zakaj Nerodni, (poudari) ampak zakaj Race?

Golob: (začudeno) Gru, gru-u?

Race Nerodni: Ko sem bil mali Nace, nisem znal reči N-ja in sem rekel R. Tako sem postal Race.

Lipa Bor in Golob: (se zasmejita) Ha-gru-ha-gru.

Akt 6

Govornik v zaodrju. Tema na odru.

Govornik v zaodrju: Lipa, Race in seveda oskubljeni Golob so ostali v stiku. Lipa in golob sta sčasoma vzljubila Raceta Nerodnega, Race pa njiju. Čez devet tednov sta se Lipa in Race tudi poročila. Za župnika sta vzela kmeta Jojmeneta in za pričo Goloba.

Akt 7

Kmet Jojmene, Golob, Race Nerodni in Lipa Bor. V ozadju vrata matičnega urada, pred vrati rdeča preproga, na koncu preproge oltar, tam stoji kmet Jojmene in zraven oltarja klop, tam sedi Golob.

Kmet Jojmene: Ali ti, Lipa Bor, vzameš Raceta Nerodnega?

Lipa Bor: Ja, vzamem, to dvo-levo nogo reč.

Kmet Jojmene: Ali ti, Race Nerodni, vzameš Lipo Bor? (pogleda Goloba in reče bolj po tiho) Bog te obvaruj, če rečeš ne, ta Golob nekam čudno gleda.

Race Nerodni: Ja, vzamem to gozdnato bitje.

Kmet Jojmene: (si oddahne) Hura. (pogleda Goloba) Oh, še vedno me čudno gleda. (z bolj glasnim glasom) Bom kar šel jaz zdaj. (začne govoriti vedno bolj zmedeno in tiho) Nisem še pomolzel krav in moja krava še ni očistila motovilca in moj motovilec še ni napasel sira (se hitro pobere z odra).

Golob: Gru, gru?

Lipa Bor, Race Nerodni in Golob se priklonijo, govornik v zaodrju in kmet Jojmene se jim pridružijo, vsi skupaj se priklonijo, tema.

Akt 8

Golob

Golob: (iz zakulisja) Gru, gru.

KONEC IGRE

Sara Humar, 8. a

Nekoč sta živela sovica Oka in razvajeni vrabček. Sovica Oka je šla v kinogledališče in tam srečala vrabčka, ki je tudi prišel na predstavo. Spoznala sta se in sovica je vrabčka povabila na čaj. Šla sta še na sprehod in postala najboljša prijatelja. Poleti sta šla skupaj na morje. Enkrat sta šla celo v Gardaland, vendar si na vlakec smrti nista upala. Ker znata leteti, sta hitro odfrčala drugam. Čez pet let sta se poročila in dobila dva mladička. Živeli so v duplini, kjer so najraje igrali družabne igre. Včasih so odšli tudi v gledališče. Najbolj so uživali v predstavah Svetlane Makarovič. Velikokrat so jih obiskali prijatelji – sovice, čuki, vrabčki, vrabčevke in druge živali. Bili so srečni in veseli.

Arina, Anika, Nina (2. a)

Učenci 8. in 9. razreda so se udeležili selekcijskega tekmovanja s področja slovenščine za Cankarjevo priznanje. Pisali so razlagalni spis na podlagi prebrane knjige Bleščivka, avtorice Špele Frlic.

Kdo prežene sence in vrne bleščavo na Bleščivko? Odgovor najdete v spodnjih odlomkih.

Silva se je počitnic precej veselila, a ni prišla v najboljšem stanju, s sabo je prinesla nevihtni oblaček. To je ena izmed stvari, ki se mi je najprej zdela precej otročja, nato pa sem ugotovil, da je nekakšna metafora za stres, skrbi in strah. Na začetku je Silva na nek način osamljena, a kmalu spozna nekaj sostanovalcev bloka. Ko pa vse več ljudi, ne da bi ga spoznalo, izve za krokodila v stavbi, se med njih prav tako širi strah. Zaradi tega se vreme slabša in ptice izginjajo, kar ustvari pozitivno povratno zanko in vsi so še bolj zaskrbljeni. Šele ko tej različni prebivalci uspejo sodelovati in tvoriti skupnost, jim uspe rešiti problem in vrniti Bleščivko v normalo, in to je glavno sporočilo te zgodbe. Ker je to domišljijski roman, je nauk tudi, da lahko nekaj domišljije bolj učinkovito reši problem kot le gola znanost /…/. Se pravi, kdo prežene sence in vrne bleščavo na Bleščivko? Vsi, ki se znebijo predsodkov, zberejo pogum in med sabo sodelujejo.

Oskar Hudomalj, 9. a

 

V goščavi (kar lahko simbolizira temačnost, hudobijo in vse zlobno) najdejo Meglenega kralja, ki je pojedel oziroma ugrabil vse ptice. Ne morejo mu razparati želodca, saj je kralj napol navidezen. Takrat pa Silva v knjigi POGUM/STRAH najde zgodbo, ki jo je v 12. stoletju napisal perzijski pisatelj z naslovom Zborovanje ptic, v kateri se ptice za rešitev njihovih življenj združijo in skupaj odletijo h kralju, ki jim lahko pomaga. Ko so prispele tja, so ugotovile, da so rešitev one same ter da morajo za uspeh samo združiti moči.

To so prebivalci Bleščivke tudi storili, tako da so skupaj zapeli mogočno pesem, ki je pregnala Meglenega kralja in izpustila vse ptice. Na Bleščivki je bilo spet sončno in ptice so spet žvrgolele. Silva se je tako zaljubila in spoznala, da ne glede na starost in ostale razlike lahko slabo premagamo samo skupaj.

Zala Žabjek, 8. a

Z učenci 6. razreda smo prebrali odlomek iz knjige Stopinje po zraku pisatelja Leopolda Suhodolčana, kjer sta glavni literarni osebi detektiva Naočnik in Očalnik. Po branju smo preizkusili našo ustvarjalno žilico in se lotili spodnje likovne naloge.

Naočnik ima velike, štirioglate naočnike. Na njegovi glavi počiva kvadraten klobuk. Naočnik je velik in štirioglato suh. Očalnik je samo za glavo (za pametno glavo, seveda) manjši. Ima nič manjša okrogla očala kot Naočnik. Je bolj okrogle postave (kot njegova očala). Na njegovi glavi pa se je znašel okrogel klobuk.

Prvo dejanje.

Na pločniku pred pekarno. Tim se odpravlja domov.

Tim: (vidi Nejca) Živijo, Nejc!

Nejc: (Timu) Živijo!

Tim hodi naprej po pločniku in zagleda lepo dekle.

Minka: Pozdravljen, imaš tudi ti rad ptice?

Tim: Imam, imam!

Tim: Aaaaaaa (se mu spodrsne na olupku banane).

Minka: Joj, lahko kdo pomagaaa?

Minka pokliče zdravnika.

 

Drugo dejanje.

Čez nekaj časa. V bolnišnici.

Tim: Kje pa sem ? … Hmm … aaa, se že spomnim. Padel sem, ko sem zagledal tisto lepo punco, kako ji je pa sploh ime? Hmm …?

Na hodniku se pred Timovo sobo skoraj zaletita Nejc in Minka.

Minka: Pozdravljen, kdo si pa ti?

Nejc: Jaz sem Timov najboljši prijatelj.

Minka: Aha, torej je njemu ime Tim.

Nejc: Od kod ga pa ti poznaš?

Minka: Ko sem hranila ptice, je prišel mimo in padel kot en štor, nato sem poklicala rešilca!

Nejc: Aaa, ti si torej ta?

Gresta v sobo k Timu.

Minka: Živijo, Tim, ali si dobro?

Tim: Od kod pa poznaš moje ime?

Nejc: Malo daljša zgodba, ampak jaz sem ji povedal.

Minka: No, pridi zdaj, da te odpeljeva na svež zrak.

Tim: Avč avč (se usede na voziček).

Minka: Aja, sem se ti pozabila predstaviti. Jaz sem Minka. (Tim in Minka si nepremično gledata v oči.)

Nejc: Vaju pustim sama, ker moram iti.

Nato se vrneta nazaj v bolnico, da zdravniki pregledajo Timovo zlomljeno nogo.

…

Eno leto kasneje na matičnem uradu.

Matičar: Razglašam vaju za moža in ženo.

Vsi: Juhuuuu.

Nejc: Čestitke!

Ptički: Čiv čiv čiv !

Tim in Minka: Hvala! Hvala vsem!

Fotograf: (Timu in Minki prefinjeno) En lep nasmeh, prosim.

Začne se zabava.

 

Meta Pirih, 8. a

Nekoč je živel galjot, ki je vozil galejo. Svojo bitko proti kralju je izgubil in postal ujetnik na galeji. Od takrat naprej ni več videl svoje družine. Na galeji je prosil boga, da bi še enkrat prišel domov. Veter je galejo prinesel k obali, kjer je galjot srečal mladeniča, ki je galjota prepoznal.

Mladenič galjotu pove, da se hči ženi, sin je pravkar postal župnik, njegova žena pa ima že dolgo drugega ljubimca. Galjot kljub strtemu srcu želi iti domov. Mladenič mu pove, da ga bo spremenil v duha. Da mu nalogo. Če v petih dneh ugotovi, kam je hči skrila prstan za poroko, zakaj je sin postal župnik in če si pribori nazaj nezvesto ženo, lahko ostane doma. Če pa do ugotovitev ne pride, bo za vedno ostal na ladji.

Prvi dan se potika po hčerini sobi. Ker pa je njegova hči zvita, se mora kar potruditi, da prebrska njeno sobo, a prstana ne najde. Ve, da je dekle pametno tako kot on, zato se mu utrne ideja, kam bi ga morebiti lahko skrila. A počakati mora, da gre spat. Tu pa se pojavi težava. Hči je na dekliščini, zato pride domov šele naslednji dan malo pred polnočjo. A prstan je točno tam, kjer je upal, da bo – na njeni roki. Odbije polnoč, kar pomeni, da ima le še slabe tri dni, časa je torej malo.

Zgodaj zjutraj se galjot odpravi v cerkev, saj je sobota, ko tam nikogar ni. Ves dan prebije v sinovem kabinetu za kakršen koli namig, zakaj je sin postal župnik. A brez uspeha. Noče odnehati, saj je želja po domu tako močna, da ga trma vodi naprej, kot vleče bik po njivi.

Naslednji dan prihitijo v cerkev prvi verniki že tik po zori. Malo pred sedmo uro župnik začne s svojim govorom: »Zbrani najprej zmolimo za mojega očeta, ki neutrudno vesla po morju. Oče, naj ti to, da je zdaj gospod na naši strani, le dobro služi …« Galjot zdaj ve, da je sin postal župnik zato, da bi mu bog pomagal nazaj na kopno.

V nedeljo zvečer je bila hčerkina poroka, vendar je slavje potekalo kar v domači hiši, ker niso imeli dovolj prihrankov, da bi si lahko privoščili pravo dvorano za takšen obred. Galjot je imel čas za odrešitev le še do naslednjega sončnega zahoda. Le še ženo je moral prepričati, da ga ljubi, a ni imel pojma, kako.

Odbila je polnoč, zbrani so pili in plesali, le galjotova žena je zamišljeno gledala skozi okno zraven kamina. Galjot jo je hotel prijeti za roko, ji reči kaj, a ker je bil zdaj duh, je lahko le premikal stvari. V vsej svoji nerodnosti je s komolcem s kamina porinil sliko s svojega poročnega slavja. Žena se je tedaj obrnila, pobrala razbit portret in se v hipu zlomila. Začela je jokati, da je prav lilo iz nje in si zaželela, da bi bil njen mož v tistem trenutku ob njej. Ob tej žeji se je ubogi galjot spremenil nazaj v človeka, saj je tako izpolnil vse, kar mu je mladenič zastavil.

Zakaj je moral galjot opraviti vse te naloge? Ker je mladenič hotel, da ve, da domači niso pozabili nanj. Hči je namreč prevzela njegovo pamet. Sin je postal župnik, da bi prosil boga, naj očetu pomaga. Žena pa je kljub spodrsljaju še vedno bila njegova žena in imela ga je silno rada.

Tako je tudi v resničnem življenju. Naši domači nas imajo neizmerno radi, čeprav kdaj kakšno ušpičimo ali česa ne naredimo prav. TAKO JE BILO, TAKO JE IN TAKO BO OSTALO.

 

Sara Humar, 8. a

Peter Klepec je sam z mamo in kozo Rogačko živel na skromni kmetiji. Mama je vse dni delala, da bi zaslužila kruh, Peter pa je doma pasel Rogačko in si krajšal čas z izdelovanjem mlinčkov in piskanjem na leseno piščal. Pridno je rasel, hrane pa je bilo vedno manj, zato se je mama odločila, da pošlje Petra k sosedu v službo. Tam bo pasel čredo ovac, koz in krav skupaj z drugimi pastirji. Petru to ni bilo všeč, a mami ni ugovarjal.

Pri sosedu pa se mu je slabo godilo. Živali niso bile tako ubogljive kot njegova Rogačka in so pogosto pobegnile. Največ hudega pa so mu povzročili pastirji. Bili so nesramni in norčevali so se iz njega. Namesto njih je moral opravljati vsa dela.

Nekega dne je spet moral zanje k potoku po vodo. Takrat je opazil, da se čreda nevarno približuje prepadu. Preden je lahko poklical druge pastirje na pomoč, je prvi ovci že zdrsnilo in padla je v globino. Peter je stekel za njo. Začel je klicati pastirje na pomoč. Pritekel je prvi pastir, takoj za njim pa še trije. Zaskrbljeni so opazovali ovco. Videli so, da ima poškodovano sprednjo nogo. Odhiteli so iskat zdravilna zelišča. Ko so jih nabrali, so ovci pod nogo položili leseno deščico, na rano zelišča in nogo tesno ovili z dolgo travo in mehkimi brezovimi vejami. Pustili so jo, da počiva. Peter ji je šel iskat vodo, ostali pastirji pa so odšli nagnat vso živino proč od prepada na pašnik. Ko so se pastirji spet zbrali ob poškodovani ovci, so razmišljali, kako naj jo spravijo domov. Hitro so ugotovili, da so sami prešibki. Dva pastirja sta stekla h gospodarju po pomoč. Ta je prihitel s konjsko vprego in previdno odpeljal ovco domov. Za njim so odšli tudi pastirji.

Kmet je bil vesel in ponosen na pastirčke. Doma jih je nagradil s pogačo in pijačo, vsakemu pa je poklonil še leseno igračko. Celo popoldne so se igrali z lesenimi konjički, spuščali so mlinčke na vodi in igrali na piščalke. Zvečer so šli zgodaj spat, da bodo drugo jutro spočiti šli spet na delo. Ovčka pa je cel dan pridno počivala, zato je drugo jutro odšla s pastirji spet na pašo.

Ilustrirali prvošolci po branju Petra Klepca. Zapisana zgodba pa je povsem naša.