Nekoč je živel galjot, ki je vozil galejo. Svojo bitko proti kralju je izgubil in postal ujetnik na galeji. Od takrat naprej ni več videl svoje družine. Na galeji je prosil boga, da bi še enkrat prišel domov. Veter je galejo prinesel k obali, kjer je galjot srečal mladeniča, ki je galjota prepoznal.
Mladenič galjotu pove, da se hči ženi, sin je pravkar postal župnik, njegova žena pa ima že dolgo drugega ljubimca. Galjot kljub strtemu srcu želi iti domov. Mladenič mu pove, da ga bo spremenil v duha. Da mu nalogo. Če v petih dneh ugotovi, kam je hči skrila prstan za poroko, zakaj je sin postal župnik in če si pribori nazaj nezvesto ženo, lahko ostane doma. Če pa do ugotovitev ne pride, bo za vedno ostal na ladji.
Prvi dan se potika po hčerini sobi. Ker pa je njegova hči zvita, se mora kar potruditi, da prebrska njeno sobo, a prstana ne najde. Ve, da je dekle pametno tako kot on, zato se mu utrne ideja, kam bi ga morebiti lahko skrila. A počakati mora, da gre spat. Tu pa se pojavi težava. Hči je na dekliščini, zato pride domov šele naslednji dan malo pred polnočjo. A prstan je točno tam, kjer je upal, da bo – na njeni roki. Odbije polnoč, kar pomeni, da ima le še slabe tri dni, časa je torej malo.
Zgodaj zjutraj se galjot odpravi v cerkev, saj je sobota, ko tam nikogar ni. Ves dan prebije v sinovem kabinetu za kakršen koli namig, zakaj je sin postal župnik. A brez uspeha. Noče odnehati, saj je želja po domu tako močna, da ga trma vodi naprej, kot vleče bik po njivi.
Naslednji dan prihitijo v cerkev prvi verniki že tik po zori. Malo pred sedmo uro župnik začne s svojim govorom: »Zbrani najprej zmolimo za mojega očeta, ki neutrudno vesla po morju. Oče, naj ti to, da je zdaj gospod na naši strani, le dobro služi …« Galjot zdaj ve, da je sin postal župnik zato, da bi mu bog pomagal nazaj na kopno.
V nedeljo zvečer je bila hčerkina poroka, vendar je slavje potekalo kar v domači hiši, ker niso imeli dovolj prihrankov, da bi si lahko privoščili pravo dvorano za takšen obred. Galjot je imel čas za odrešitev le še do naslednjega sončnega zahoda. Le še ženo je moral prepričati, da ga ljubi, a ni imel pojma, kako.
Odbila je polnoč, zbrani so pili in plesali, le galjotova žena je zamišljeno gledala skozi okno zraven kamina. Galjot jo je hotel prijeti za roko, ji reči kaj, a ker je bil zdaj duh, je lahko le premikal stvari. V vsej svoji nerodnosti je s komolcem s kamina porinil sliko s svojega poročnega slavja. Žena se je tedaj obrnila, pobrala razbit portret in se v hipu zlomila. Začela je jokati, da je prav lilo iz nje in si zaželela, da bi bil njen mož v tistem trenutku ob njej. Ob tej žeji se je ubogi galjot spremenil nazaj v človeka, saj je tako izpolnil vse, kar mu je mladenič zastavil.
Zakaj je moral galjot opraviti vse te naloge? Ker je mladenič hotel, da ve, da domači niso pozabili nanj. Hči je namreč prevzela njegovo pamet. Sin je postal župnik, da bi prosil boga, naj očetu pomaga. Žena pa je kljub spodrsljaju še vedno bila njegova žena in imela ga je silno rada.
Tako je tudi v resničnem življenju. Naši domači nas imajo neizmerno radi, čeprav kdaj kakšno ušpičimo ali česa ne naredimo prav. TAKO JE BILO, TAKO JE IN TAKO BO OSTALO.
Sara Humar, 8. a
