Prvo dejanje.
Na pločniku pred pekarno. Tim se odpravlja domov.
Tim: (vidi Nejca) Živijo, Nejc!
Nejc: (Timu) Živijo!
Tim hodi naprej po pločniku in zagleda lepo dekle.
Minka: Pozdravljen, imaš tudi ti rad ptice?
Tim: Imam, imam!
Tim: Aaaaaaa (se mu spodrsne na olupku banane).
Minka: Joj, lahko kdo pomagaaa?
Minka pokliče zdravnika.
Drugo dejanje.
Čez nekaj časa. V bolnišnici.
Tim: Kje pa sem ? … Hmm … aaa, se že spomnim. Padel sem, ko sem zagledal tisto lepo punco, kako ji je pa sploh ime? Hmm …?
Na hodniku se pred Timovo sobo skoraj zaletita Nejc in Minka.
Minka: Pozdravljen, kdo si pa ti?
Nejc: Jaz sem Timov najboljši prijatelj.
Minka: Aha, torej je njemu ime Tim.
Nejc: Od kod ga pa ti poznaš?
Minka: Ko sem hranila ptice, je prišel mimo in padel kot en štor, nato sem poklicala rešilca!
Nejc: Aaa, ti si torej ta?
Gresta v sobo k Timu.
Minka: Živijo, Tim, ali si dobro?
Tim: Od kod pa poznaš moje ime?
Nejc: Malo daljša zgodba, ampak jaz sem ji povedal.
Minka: No, pridi zdaj, da te odpeljeva na svež zrak.
Tim: Avč avč (se usede na voziček).
Minka: Aja, sem se ti pozabila predstaviti. Jaz sem Minka. (Tim in Minka si nepremično gledata v oči.)
Nejc: Vaju pustim sama, ker moram iti.
Nato se vrneta nazaj v bolnico, da zdravniki pregledajo Timovo zlomljeno nogo.
…
Eno leto kasneje na matičnem uradu.
Matičar: Razglašam vaju za moža in ženo.
Vsi: Juhuuuu.
Nejc: Čestitke!
Ptički: Čiv čiv čiv !
Tim in Minka: Hvala! Hvala vsem!
Fotograf: (Timu in Minki prefinjeno) En lep nasmeh, prosim.
Začne se zabava.
Meta Pirih, 8. a
