Živela je ptica, ki ni imela gnezda. Bližala se je zima, začelo jo je skrbeti.
Nekega dne se je ptica odločila, da bo šla iskat veje za svoje gnezdo. Letela je po travniku, a ni videla niti ene. Ko je prišla do gozda, je zagledala veliko majhnih in velikih vej. Odnesla jih je na drevo, kjer je živela, in začela graditi gnezdo. Ko je končala, je postala lačna. Odšla je iskat hrano in ko se je vrnila, gnezda ni bilo več. Začela ga je še enkrat graditi. Videla je srako, kako prihaja k njej. Mislila je, da ji bo pomagala, a sraka ji ga je ukradla.
Ptica je vprašala: „Zakaj si mi ukradla gnezdo?“
Sraka ji odgovori: „Nimam vej, zato jih kradem, da naredim svoje gnezdo.“
„Res si hudobna, sraka, da mi to delaš. Cel dan se že trudim s tem gnezdom, ti mi ga pa ukradeš.“
Ptica se je odločila, da si bo našla nov dom. Po poti je nabirala veje. Ko je našla nov dom, si je zaželela, da ne bi bilo nič narobe. Začela je z delom in kar naenkrat je zapihal močan veter in njen trud je poletel v zrak. Začela je jokati in videla jo je veverica.
„Kaj je narobe, ptica, da si tako žalostna?“ jo vpraša veverica.
Ptica ji odgovori: „Že večkrat sem poskusila narediti gnezdo, a vedno je šlo kaj narobe.“
Veverica ji je rekla, da bosta skupaj naredili trdno gnezdo. Šli sta po veje in ga zgradili. Pri koncu je ptica padla iz gnezda in se udarila v glavo. Veverica je takoj šla ponjo. Ptica ni mogla leteti. Odnesla jo je v gnezdo. Ptica se ji je zahvalila, ker je dobila končno nov dom.
Pravega prijatelja vedno spoznaš v nesreči.
Maša Gabrijelčič, 7. a