Po prebrani knjigi Grajski strah pisatelja Bogdana Novaka so učenci 6. razreda pisali o Prekmurju, hrani, dogodivščinah in vrednotah, ki povezujejo tabornike. Tukaj so njihovi zapisi.

TABORNIŠKI IZLET

V knjigi Grajski strah sva o Prekmurju izvedela, da ima raznoliko kulinariko in veliko krajev. Kmetijski panogi sta poljedelstvo in živinoreja. Tuje so nama skoraj vse dobrote, ki so jih poskusili taborniki. Nenavadno v zgodbi nama je bilo to, da imajo Prekmurci bujno domišljijo. Taborniške vrednote, na primer potrpežljivost, dobrota, med nami še vedno živijo.

Lev Bavdaž Velušček, Rene Kovačič

MLADI TABORNIKI IN PREKMURJE

V knjigi Bogdana Novaka Grajski strah sem spoznala prekmursko govorico. Poznala sem večinoma vse kulinarične dobrote, razen kvašenih kumaric. Najbolj znane prekmurske jedi so krapec, gibanica in zaseka. V prebrani zgodbi se mi je zdelo nenavadno, da so otroci šli brez strahu v neznan grad. Vrednote, ki si jih mladi taborniki izkazujejo še zmeraj, živijo, niso pa več tako pogoste.

Nejra Bilkan

SKUPAJ V PREKMURJU

Prekmurje je del Slovenije ob reki Muri. Tam je zelo znan mlin na Muri. Iz knjige sva izvedeli, katere jedi so značilne za Prekmurje, na primer prekmurska gibanica in bograč. Spoznali sva veliko prekmurskih jedi, ampak obe misliva, da obstaja še veliko drugih. V prebrani zgodbi sva izvedeli veliko o Prekmurju in običajih. Vrednote mladih tabornikov še vedno živijo, vsaj med nama, to sta prijateljstvo in spoštovanje.

Nina Mugerli, Karina Mugerli

SPOZNAVANJE PREKMURJA

Prekmurje se nahaja ob reki Muri. K Prekmurju uvrščamo tudi kraj Beltinci. Beltinci imajo kmetije in veliko obdelovalnih površin, poleg tega pa imajo tudi grad. V Prekmurju imajo dobre jedi, med najbolj poznanimi sta tudi prekmurska gibanica in bograč. Taborniki, ki so se v zgodbi odpravili v Prekmurje, so veliko vložili v to, da bi zaščitili zgodovino kraja. Odrekli so se denarju, da bi lahko popolnoma obnovili grad. Poleg tega pa so prijazni in pogumni.

Elin Boltar, Elin Perigoj Fikfak

Aleks Gabrijelčič, 3. a

Ratko Ilinčić, 3. a

Živela je ptica, ki ni imela gnezda. Bližala se je zima, začelo jo je skrbeti.

Nekega dne se je ptica odločila, da bo šla iskat veje za svoje gnezdo. Letela je po travniku, a ni videla niti ene. Ko je prišla do gozda, je zagledala veliko majhnih in velikih vej. Odnesla jih je na drevo, kjer je živela, in začela graditi gnezdo. Ko je končala, je postala lačna. Odšla je iskat hrano in ko se je vrnila, gnezda ni bilo več. Začela ga je še enkrat graditi. Videla je srako, kako prihaja k njej. Mislila je, da ji bo pomagala, a sraka ji ga je ukradla.

Ptica je vprašala: „Zakaj si mi ukradla gnezdo?“

Sraka ji odgovori: „Nimam vej, zato jih kradem, da naredim svoje gnezdo.“

„Res si hudobna, sraka, da mi to delaš. Cel dan se že trudim s tem gnezdom, ti mi ga pa ukradeš.“

Ptica se je odločila, da si bo našla nov dom. Po poti je nabirala veje. Ko je našla nov dom, si je zaželela, da ne bi bilo nič narobe. Začela je z delom in kar naenkrat je zapihal močan veter in njen trud je poletel v zrak. Začela je jokati in videla jo je veverica.

„Kaj je narobe, ptica, da si tako žalostna?“ jo vpraša veverica.

Ptica ji odgovori: „Že večkrat sem poskusila narediti gnezdo, a vedno je šlo kaj narobe.“

Veverica ji je rekla, da bosta skupaj naredili trdno gnezdo. Šli sta po veje in ga zgradili. Pri koncu je ptica padla iz gnezda in se udarila v glavo. Veverica je takoj šla ponjo. Ptica ni mogla leteti. Odnesla jo je v gnezdo. Ptica se ji je zahvalila, ker je dobila končno nov dom.

Pravega prijatelja vedno spoznaš v nesreči.

Maša Gabrijelčič, 7. a

OSEBE: kmet Jojmene, Lipa Bor, Race Nerodni, Golob in govornik v zaodrju

Akt 1

Race Nerodni in kmet Jojmene. V ozadju pekarna, pred pekarno pločnik in cesta, zraven pekarne pa park.

Race Nerodni: (veselo) Tralala, hopsasa (ne gleda kot hodi in se skoraj spotakne ob rob pločnika, ko prihaja iz pekarne).

Kmet Jojmene: (se pripelje mimo, prestrašen) Joj, joj, pazi, da ne padeš, da ne zdrobiš kruha, da ne …

Race Nerodni: (ga prekine) Saj ti ni treba skrbeti zame, nisem še invaliden, vsaj še ne (se zahihita in gre v park).

Kmet Jojmene: (govori sam s seboj) Joj, joj, ti Race. (kratek premor) Kako ni videl pločnika?

Akt 2

Race Nerodni, Lipa Bor in Golob. V ozadju drevesa in grmovje, na sredini klopca, zraven klopce smetnjak.

Lipa Bor: (sedi na klopci in pita golobe, se ljubeznivo pogovarja z njimi) Ljubi moji golobčki, kako ste kaj danes?

Golob: Gru, gru.

Race Nerodni gre mimo Lipe Bor in golobov.

Race Nerodni: (govori sam s seboj) Waw, no, to pa je gospodična na kvadrat, čakaj malo, s kom hudiča se pogovarja? (zamišljeno) Ima tako lepe modre …

Raca Nerodni se spotakne ob kamen in pade na Goloba ter si zvije nogo.

Golob: (žalostno) Gru, gru, u-u-u .

Race Nerodni: Au, au, ajsa, a-a-ah.

Lipa Bor: (zaskrbljeno) Joj, si v redu?

Golob: Gru, gru, gru …

Race Nerodni: (v bolečinah) Joj, ne … nisem … oh-a.

Lipa Bor: Ne pravim tebi, ampak mojemu golobčku. In nehaj se že, prosim, zvijati in tuliti.

Golob: Gru, u-gru.

Race Nerodni se zvija v bolečinah.

Lipa Bor: Že prav, kličem rešilca. Čakaj, kako že to storim? (vzame telefon in razmišlja) Aha, že vem. (kliče, zašumi v slušalki) Ja, dober dan, enega rešilca za butla, ki ne zna hoditi po dveh nogah in enega za mojega golobčka (šumi v slušalki). Ne, ne mojega ljubčka, pravega goloba.

Akt 3

Kmet Jojmene in Lipa Bor. V ozadju bolnišnična vrata, na levi stoji plakat o zdravju, na desni pa Lipa Bor s šopkom rož v rokah, z leve strani pride kmet Jojmene.

Kmet Jojmene: (zaskrbljeno) Oh, Lipa Bor, kako lepo, da si prišla obiskat Raceta Nerodnega. Strašna nesreča se je pripetila.

Lipa Bor: (jezno) Ja, to še predobro vem, Race se je spotaknil ob mojega golobčka (zajoče) in izgubil je par peric, ne bo si opomogel. Mojemu ljubčku sem prinesla par rož (povoha šopek).

Kmet Jojmene: Kje pa je zdaj ta ptič, mislim, golobček?

Lipa Bor: (prestrašeno) Na bolnišnični postelji zraven Raceta Nerodnega. Upam, da mu ni pretežko gledati svojega krivca.

Kmet Jojmene: Joj, pa je bila ta izguba perja tako zelo nevarna?

Lipa Bor: (joka) Izgubil je tri peresca, prehladil se bo!

Kmet Jojmene: Joj, oh joj, Bog nam pomagaj, joj …

Akt 4

Race Nerodni in Golob. Na sredi dve bolnišnični postelji. Na prvi Race Nerodni s povito nogo in na drugi ves povit Golob, obdan s hrano in rožami.

Race Nerodni: (se zbudi) Oh, Sveta nebesa, moja noga me bo … (zagleda povitega goloba) A-a-a, kaj za Boga si ti? Povita zver?

Golob: (začudeno) Gru, gru?

Race Nerodni: Meni se blede.

Golob: (premika glavo levo in desno) Gru, gru?

Race Nerodni: Prav jaz moram vedno imeti nesrečo in zdaj me preganja še grujasta pernata zgaga, oh, zakaj? (zavzdihne)

Akt 5

Race Nerodni, Lipa Bor in Golob. Race Nerodni sedi na invalidskem vozičku, na kolenih ima Goloba, voziček potiska Lipa Bor, sprehajajo se po bolnišničnih hodnikih.

Lipa Bor: (zaskrbljeno) Si v redu, moj ljubček?

Race Nerodni: Ja. Čakaj, spet govoriš svojemu Golobu, kajne?

Golob: Gru, gru.

Lipa Bor: (prikima) Aha.

Race Nerodni: Kako ti je sploh ime?

Lipa Bor: Lipa Bor.

Race Nerodni: Kakšno ime je sploh to?

Lipa Bor: Boljše kot tvoje, pa še vzdevek sem hitro dobila!

Golob: Gru, gru.

Race Nerodni: In ta je?

Lipa Bor: (samozavestno) Mešani gozd.

Race Nerodni: (se zasmeje) Ha-ha, jaz pa sem Race Nerodni.

Lipa Bor: Dobro vem, zakaj Nerodni, (poudari) ampak zakaj Race?

Golob: (začudeno) Gru, gru-u?

Race Nerodni: Ko sem bil mali Nace, nisem znal reči N-ja in sem rekel R. Tako sem postal Race.

Lipa Bor in Golob: (se zasmejita) Ha-gru-ha-gru.

Akt 6

Govornik v zaodrju. Tema na odru.

Govornik v zaodrju: Lipa, Race in seveda oskubljeni Golob so ostali v stiku. Lipa in golob sta sčasoma vzljubila Raceta Nerodnega, Race pa njiju. Čez devet tednov sta se Lipa in Race tudi poročila. Za župnika sta vzela kmeta Jojmeneta in za pričo Goloba.

Akt 7

Kmet Jojmene, Golob, Race Nerodni in Lipa Bor. V ozadju vrata matičnega urada, pred vrati rdeča preproga, na koncu preproge oltar, tam stoji kmet Jojmene in zraven oltarja klop, tam sedi Golob.

Kmet Jojmene: Ali ti, Lipa Bor, vzameš Raceta Nerodnega?

Lipa Bor: Ja, vzamem, to dvo-levo nogo reč.

Kmet Jojmene: Ali ti, Race Nerodni, vzameš Lipo Bor? (pogleda Goloba in reče bolj po tiho) Bog te obvaruj, če rečeš ne, ta Golob nekam čudno gleda.

Race Nerodni: Ja, vzamem to gozdnato bitje.

Kmet Jojmene: (si oddahne) Hura. (pogleda Goloba) Oh, še vedno me čudno gleda. (z bolj glasnim glasom) Bom kar šel jaz zdaj. (začne govoriti vedno bolj zmedeno in tiho) Nisem še pomolzel krav in moja krava še ni očistila motovilca in moj motovilec še ni napasel sira (se hitro pobere z odra).

Golob: Gru, gru?

Lipa Bor, Race Nerodni in Golob se priklonijo, govornik v zaodrju in kmet Jojmene se jim pridružijo, vsi skupaj se priklonijo, tema.

Akt 8

Golob

Golob: (iz zakulisja) Gru, gru.

KONEC IGRE

Sara Humar, 8. a

Nekoč sta živela sovica Oka in razvajeni vrabček. Sovica Oka je šla v kinogledališče in tam srečala vrabčka, ki je tudi prišel na predstavo. Spoznala sta se in sovica je vrabčka povabila na čaj. Šla sta še na sprehod in postala najboljša prijatelja. Poleti sta šla skupaj na morje. Enkrat sta šla celo v Gardaland, vendar si na vlakec smrti nista upala. Ker znata leteti, sta hitro odfrčala drugam. Čez pet let sta se poročila in dobila dva mladička. Živeli so v duplini, kjer so najraje igrali družabne igre. Včasih so odšli tudi v gledališče. Najbolj so uživali v predstavah Svetlane Makarovič. Velikokrat so jih obiskali prijatelji – sovice, čuki, vrabčki, vrabčevke in druge živali. Bili so srečni in veseli.

Arina, Anika, Nina (2. a)

Učenci 8. in 9. razreda so se udeležili selekcijskega tekmovanja s področja slovenščine za Cankarjevo priznanje. Pisali so razlagalni spis na podlagi prebrane knjige Bleščivka, avtorice Špele Frlic.

Kdo prežene sence in vrne bleščavo na Bleščivko? Odgovor najdete v spodnjih odlomkih.

Silva se je počitnic precej veselila, a ni prišla v najboljšem stanju, s sabo je prinesla nevihtni oblaček. To je ena izmed stvari, ki se mi je najprej zdela precej otročja, nato pa sem ugotovil, da je nekakšna metafora za stres, skrbi in strah. Na začetku je Silva na nek način osamljena, a kmalu spozna nekaj sostanovalcev bloka. Ko pa vse več ljudi, ne da bi ga spoznalo, izve za krokodila v stavbi, se med njih prav tako širi strah. Zaradi tega se vreme slabša in ptice izginjajo, kar ustvari pozitivno povratno zanko in vsi so še bolj zaskrbljeni. Šele ko tej različni prebivalci uspejo sodelovati in tvoriti skupnost, jim uspe rešiti problem in vrniti Bleščivko v normalo, in to je glavno sporočilo te zgodbe. Ker je to domišljijski roman, je nauk tudi, da lahko nekaj domišljije bolj učinkovito reši problem kot le gola znanost /…/. Se pravi, kdo prežene sence in vrne bleščavo na Bleščivko? Vsi, ki se znebijo predsodkov, zberejo pogum in med sabo sodelujejo.

Oskar Hudomalj, 9. a

V goščavi (kar lahko simbolizira temačnost, hudobijo in vse zlobno) najdejo Meglenega kralja, ki je pojedel oziroma ugrabil vse ptice. Ne morejo mu razparati želodca, saj je kralj napol navidezen. Takrat pa Silva v knjigi POGUM/STRAH najde zgodbo, ki jo je v 12. stoletju napisal perzijski pisatelj z naslovom Zborovanje ptic, v kateri se ptice za rešitev njihovih življenj združijo in skupaj odletijo h kralju, ki jim lahko pomaga. Ko so prispele tja, so ugotovile, da so rešitev one same ter da morajo za uspeh samo združiti moči.

To so prebivalci Bleščivke tudi storili, tako da so skupaj zapeli mogočno pesem, ki je pregnala Meglenega kralja in izpustila vse ptice. Na Bleščivki je bilo spet sončno in ptice so spet žvrgolele. Silva se je tako zaljubila in spoznala, da ne glede na starost in ostale razlike lahko slabo premagamo samo skupaj.

Zala Žabjek, 8. a

Z učenci 6. razreda smo prebrali odlomek iz knjige Stopinje po zraku pisatelja Leopolda Suhodolčana, kjer sta glavni literarni osebi detektiva Naočnik in Očalnik. Po branju smo preizkusili našo ustvarjalno žilico in se lotili spodnje likovne naloge.

Naočnik ima velike, štirioglate naočnike. Na njegovi glavi počiva kvadraten klobuk. Naočnik je velik in štirioglato suh. Očalnik je samo za glavo (za pametno glavo, seveda) manjši. Ima nič manjša okrogla očala kot Naočnik. Je bolj okrogle postave (kot njegova očala). Na njegovi glavi pa se je znašel okrogel klobuk.

Galerija

Prvo dejanje.

Na pločniku pred pekarno. Tim se odpravlja domov.

Tim: (vidi Nejca) Živijo, Nejc!

Nejc: (Timu) Živijo!

Tim hodi naprej po pločniku in zagleda lepo dekle.

Minka: Pozdravljen, imaš tudi ti rad ptice?

Tim: Imam, imam!

Tim: Aaaaaaa (se mu spodrsne na olupku banane).

Minka: Joj, lahko kdo pomagaaa?

Minka pokliče zdravnika.

Drugo dejanje.

Čez nekaj časa. V bolnišnici.

Tim: Kje pa sem ? … Hmm … aaa, se že spomnim. Padel sem, ko sem zagledal tisto lepo punco, kako ji je pa sploh ime? Hmm …?

Na hodniku se pred Timovo sobo skoraj zaletita Nejc in Minka.

Minka: Pozdravljen, kdo si pa ti?

Nejc: Jaz sem Timov najboljši prijatelj.

Minka: Aha, torej je njemu ime Tim.

Nejc: Od kod ga pa ti poznaš?

Minka: Ko sem hranila ptice, je prišel mimo in padel kot en štor, nato sem poklicala rešilca!

Nejc: Aaa, ti si torej ta?

Gresta v sobo k Timu.

Minka: Živijo, Tim, ali si dobro?

Tim: Od kod pa poznaš moje ime?

Nejc: Malo daljša zgodba, ampak jaz sem ji povedal.

Minka: No, pridi zdaj, da te odpeljeva na svež zrak.

Tim: Avč avč (se usede na voziček).

Minka: Aja, sem se ti pozabila predstaviti. Jaz sem Minka. (Tim in Minka si nepremično gledata v oči.)

Nejc: Vaju pustim sama, ker moram iti.

Nato se vrneta nazaj v bolnico, da zdravniki pregledajo Timovo zlomljeno nogo.

…

Eno leto kasneje na matičnem uradu.

Matičar: Razglašam vaju za moža in ženo.

Vsi: Juhuuuu.

Nejc: Čestitke!

Ptički: Čiv čiv čiv !

Tim in Minka: Hvala! Hvala vsem!

Fotograf: (Timu in Minki prefinjeno) En lep nasmeh, prosim.

Začne se zabava.

Meta Pirih, 8. a