Nekoč je živel galjot, ki je vozil galejo. Svojo bitko proti kralju je izgubil in postal ujetnik na galeji. Od takrat naprej ni več videl svoje družine. Na galeji je prosil boga, da bi še enkrat prišel domov. Veter je galejo prinesel k obali, kjer je galjot srečal mladeniča, ki je galjota prepoznal.

Mladenič galjotu pove, da se hči ženi, sin je pravkar postal župnik, njegova žena pa ima že dolgo drugega ljubimca. Galjot kljub strtemu srcu želi iti domov. Mladenič mu pove, da ga bo spremenil v duha. Da mu nalogo. Če v petih dneh ugotovi, kam je hči skrila prstan za poroko, zakaj je sin postal župnik in če si pribori nazaj nezvesto ženo, lahko ostane doma. Če pa do ugotovitev ne pride, bo za vedno ostal na ladji.

Prvi dan se potika po hčerini sobi. Ker pa je njegova hči zvita, se mora kar potruditi, da prebrska njeno sobo, a prstana ne najde. Ve, da je dekle pametno tako kot on, zato se mu utrne ideja, kam bi ga morebiti lahko skrila. A počakati mora, da gre spat. Tu pa se pojavi težava. Hči je na dekliščini, zato pride domov šele naslednji dan malo pred polnočjo. A prstan je točno tam, kjer je upal, da bo – na njeni roki. Odbije polnoč, kar pomeni, da ima le še slabe tri dni, časa je torej malo.

Zgodaj zjutraj se galjot odpravi v cerkev, saj je sobota, ko tam nikogar ni. Ves dan prebije v sinovem kabinetu za kakršen koli namig, zakaj je sin postal župnik. A brez uspeha. Noče odnehati, saj je želja po domu tako močna, da ga trma vodi naprej, kot vleče bik po njivi.

Naslednji dan prihitijo v cerkev prvi verniki že tik po zori. Malo pred sedmo uro župnik začne s svojim govorom: »Zbrani najprej zmolimo za mojega očeta, ki neutrudno vesla po morju. Oče, naj ti to, da je zdaj gospod na naši strani, le dobro služi …« Galjot zdaj ve, da je sin postal župnik zato, da bi mu bog pomagal nazaj na kopno.

V nedeljo zvečer je bila hčerkina poroka, vendar je slavje potekalo kar v domači hiši, ker niso imeli dovolj prihrankov, da bi si lahko privoščili pravo dvorano za takšen obred. Galjot je imel čas za odrešitev le še do naslednjega sončnega zahoda. Le še ženo je moral prepričati, da ga ljubi, a ni imel pojma, kako.

Odbila je polnoč, zbrani so pili in plesali, le galjotova žena je zamišljeno gledala skozi okno zraven kamina. Galjot jo je hotel prijeti za roko, ji reči kaj, a ker je bil zdaj duh, je lahko le premikal stvari. V vsej svoji nerodnosti je s komolcem s kamina porinil sliko s svojega poročnega slavja. Žena se je tedaj obrnila, pobrala razbit portret in se v hipu zlomila. Začela je jokati, da je prav lilo iz nje in si zaželela, da bi bil njen mož v tistem trenutku ob njej. Ob tej žeji se je ubogi galjot spremenil nazaj v človeka, saj je tako izpolnil vse, kar mu je mladenič zastavil.

Zakaj je moral galjot opraviti vse te naloge? Ker je mladenič hotel, da ve, da domači niso pozabili nanj. Hči je namreč prevzela njegovo pamet. Sin je postal župnik, da bi prosil boga, naj očetu pomaga. Žena pa je kljub spodrsljaju še vedno bila njegova žena in imela ga je silno rada.

Tako je tudi v resničnem življenju. Naši domači nas imajo neizmerno radi, čeprav kdaj kakšno ušpičimo ali česa ne naredimo prav. TAKO JE BILO, TAKO JE IN TAKO BO OSTALO.

 

Sara Humar, 8. a

Peter Klepec je sam z mamo in kozo Rogačko živel na skromni kmetiji. Mama je vse dni delala, da bi zaslužila kruh, Peter pa je doma pasel Rogačko in si krajšal čas z izdelovanjem mlinčkov in piskanjem na leseno piščal. Pridno je rasel, hrane pa je bilo vedno manj, zato se je mama odločila, da pošlje Petra k sosedu v službo. Tam bo pasel čredo ovac, koz in krav skupaj z drugimi pastirji. Petru to ni bilo všeč, a mami ni ugovarjal.

Pri sosedu pa se mu je slabo godilo. Živali niso bile tako ubogljive kot njegova Rogačka in so pogosto pobegnile. Največ hudega pa so mu povzročili pastirji. Bili so nesramni in norčevali so se iz njega. Namesto njih je moral opravljati vsa dela.

Nekega dne je spet moral zanje k potoku po vodo. Takrat je opazil, da se čreda nevarno približuje prepadu. Preden je lahko poklical druge pastirje na pomoč, je prvi ovci že zdrsnilo in padla je v globino. Peter je stekel za njo. Začel je klicati pastirje na pomoč. Pritekel je prvi pastir, takoj za njim pa še trije. Zaskrbljeni so opazovali ovco. Videli so, da ima poškodovano sprednjo nogo. Odhiteli so iskat zdravilna zelišča. Ko so jih nabrali, so ovci pod nogo položili leseno deščico, na rano zelišča in nogo tesno ovili z dolgo travo in mehkimi brezovimi vejami. Pustili so jo, da počiva. Peter ji je šel iskat vodo, ostali pastirji pa so odšli nagnat vso živino proč od prepada na pašnik. Ko so se pastirji spet zbrali ob poškodovani ovci, so razmišljali, kako naj jo spravijo domov. Hitro so ugotovili, da so sami prešibki. Dva pastirja sta stekla h gospodarju po pomoč. Ta je prihitel s konjsko vprego in previdno odpeljal ovco domov. Za njim so odšli tudi pastirji.

Kmet je bil vesel in ponosen na pastirčke. Doma jih je nagradil s pogačo in pijačo, vsakemu pa je poklonil še leseno igračko. Celo popoldne so se igrali z lesenimi konjički, spuščali so mlinčke na vodi in igrali na piščalke. Zvečer so šli zgodaj spat, da bodo drugo jutro spočiti šli spet na delo. Ovčka pa je cel dan pridno počivala, zato je drugo jutro odšla s pastirji spet na pašo.

Ilustrirali prvošolci po branju Petra Klepca. Zapisana zgodba pa je povsem naša.